Lahkotni pogovori s težkimi fanti: Luka Medved “Medo”.

V prvem intervjuju v rubriki »Lahkotni pogovori s težkimi fanti« bomo o vsem mogočem izprašali Luko Medveda (23), kapetana ekipe in gotovo najbolj strastnega ljubitelja ragbija v Mariboru. Z njim smo imeli prijeten pogovor in upamo, da boste o njem izvedeli kaj novega.

Luka, si študent Prava, kapetan Rugby kluba Maribor in drugi najbolje oblečen igralec. Česa še ne vemo o tebi? Najbrž tega, da sem tudi ljubitelj golfa – tega sicer ne razglašam rad, saj se soigralci iz te dejavnosti radi norčujejo – ter da imam verjetno najbolj nedružabnega psa v Mariboru in širši okolici.

Pred dvema letoma si se podal v Anglijo in tam preživel slabih dvanajst mesecev. Kakšna je bila otoška izkušnja? Kaj si pravzaprav počel tam, pil pivo in jedel »fish and chips«? Ja… (zamišljeno) v London bi naj odšel študirat, dejansko pa sem počel vse kaj drugega in se tako bolj kot študiju posvečal predvsem športu – igral sem za univerzo ter za mladinsko akademijo profesionalnega kluba iz 3. angleške lige – zabavi (poudarek na zabavi) ter se na splošno trudil čim bolj integrirati v londonsko mestno življenje, k čemur seveda spadajo tudi redni obiski pubov, kjer se obvezno pije pivo in to ne malo, tega niti ne točijo. Dobiš samo pint ali 0.57l piva. Tudi kak fish’n’chips je padel tu in tam, predvsem na koncu ekspedicij po nočnih klubih. Sem pa tudi kar veliko potoval in raziskoval Otok ter se z univerzitetno ekipo odpravil tudi na »Tour« v Španijo. Študijske obveznosti pa so bile vendarle uspešno opravljene.

Kako bi primerjal igranje v Angliji in Sloveniji? Ali bi kakšen domač klub lahko pariral tvoji univerzitetni oziroma klubski ekipi? V čem so Angleži boljši od nas? Slovenci oz. slovenske ekipe angleškim ekipam stežka pariramo že zaradi dejstva, da tam večina igralcev z igranjem ragbija prične že rosno mlada – pri sedmih ali šestih – pri nas pa večina začne šele v poznih najstniških letih. Prav tako primerjava ni možna že zaradi pogojev za razvoj športa ter igralcev, ki so v Angliji seveda na neprimerno višjem nivoju – od infrastrukture in trenerskega kadra, do finančnih sredstev in tako naprej – saj gre za drugi najbolj popularen šport v Angliji; nogomet je seveda z naskokom prvi. Če se ne motim, ima Anglija registriranih več igralcev ragbija, kot ima Slovenija prebivalcev. Glede primerjave nivoja igre med ekipami za katere sem igral tam in slovenskimi ekipami je potrebno pojasniti to, da sta tako univerzitetna ekipa kot tudi klubska bili sestavljeni iz igralcev, starih od osemnajst do največ dvaindvajset let, kar seveda pomeni razliko v teži in moči. Ne vem, če je kateri igralec imel več kot 100 kg. V primerjavi z članskimi ekipami rugby klubov, kjer ima več kot 100 kg približno polovica ekipe, pri profesionalcih pa jih ima preko 100 kg vsaj tri četrt ekipe. Rekel bi, da lahko Rugby klub Ljubljana, katerega nivo igre je dejansko na zelo zavidljivem nivoju, na svoj dober dan konkurira obema ekipama, predvsem po zaslugi svojih »težkokategornikov«. Štirje bivši soigralci so po končani univerzi postali profesionalni igralci. Angleži so od nas – zaradi prej naštetih dejstev – mnogo boljši predvsem v tehniki, po moči in borbenosti pa slovenski fantje ne zaostajamo kaj dosti. Praktično nemogoče je, da bi slovenski igralec šel v Anglijo in konkurenčno igral katero izmed bolj tehnično zahtevnih pozicij.

Neimenovan vir iz mariborske slačilnice nam je zaupal, da si v Londonu prevzel britanski naglas. Je to res? Nekaj je na tem (smeh). Verjetno posledica tega, da je bila moja družba sestavljena skorajda zgolj iz Angležev, ki so se mojemu »ruskemu« naglasu smejali, tako da sem se moral prilagoditi in prevzeti njihovega, ki ga sedaj s ponosom ohranjam po najboljših močeh.

V lanski sezoni si v obračunu z ekipo Wombats iz Wiener Neustadta staknil hudo poškodbo. Kaj se je pravzaprav zgodilo? Še sam ne vem kako natančno se je zgodilo. Spominjam se le, da se je name prevrnil kup ljudi, ki so izgubili ravnotežje, medtem ko sem imel nogo zataknjeno med ljudi, ki so ležali na tleh. Sila je bila takšna, da sem dobesedno nemočno opazoval kako mi je počasi izpahnilo koleno. Nikoli v življenju še nisem občutil takšne bolečine, kričanje je bilo temu primerno. Reševalno vozilo, ki je bilo prisotno na tekmi, me je odpeljalo v bolnišnico, kjer so ugotovili, da imam strgano sprednjo križno vez, strgano notranjo stransko vez ter poškodovan meniskus. Imel sem srečo, da sem bil zelo hitro operiran pri odličnemu kirurgu, čemur je sledila dolga, zahtevna ter boleča devetmesečna rehabilitacija, med katero sem ogromno časa preživel s fizioterapevti in v fitnesu. Ljudje, ki niso nikoli doživeli česa podobnega, si ne znajo predstavljati, koliko napora, volje in časa je potrebno vložiti v to, da popraviš nekaj, kar se zgodi v trenutku nesreče. Toda sedaj je to – upam –   za menoj, čakam le še zeleno luč kirurga, da se lahko vrnem nazaj v tekmovalni ragbi. Med poškodbo sem bil dejaven v klubu na drugačen način, prevzel sem vlogo trenerja (saj je naš trener zaradi narave svoje službe veliko odsoten) ki sem jo, glede na rezultate, opravil uspešno, celo tako, da se fantje šalijo, da se mi sploh ni treba vrniti kot igralcu.

Torej se zdaj dokončno vračaš na zelenice. Kakšni so osebni in ekipni načrti za to sezono? Kakšna bo tvoja vloga kapetana ekipe? Ekipni načrti imajo pri meni prednosti pred osebnimi, zato tudi v novi sezoni najbrž ne bom igral svoje primarne, meni ljube pozicije, to je open side flanker, temveč katero izmed bolj tehnično zahtevnih, saj smo tam za enkrat glede kadra malce podhranjeni, vendar po tihem upam na dobre študentske okrepitve iz tujine, ki so nam še vsako leto prišle zelo prav s svojimi izkušnjami in znanjem. V klubu smo si zastavili dvoletni cilj: osvojiti Avstrijski Championship ter se prebiti v Premiership. Za enkrat smo na dobri poti. Ekipa je skupaj že kar nekaj sezon, pridružili so se nam obetavni novinci, za seboj imamo dobre predtekmovalne priprave, ki bodo vrhunec dosegle naslednji teden v obliki trening kampa, ki ga bo vodil nizozemski strokovnjak, nato pa se dvajsetega septembra začne zares, s prvo domačo ligaško tekmo. Sem velik optimist in mislim, da je pred nami uspešna sezona. Moja vloga je predvsem ta, da skrbim za športno področje delovanja kluba: organizirati moram treninge in priprave, biti v stiku z drugimi ekipami, v času odsotnosti trenerja voditi treninge, skrbeti, da fantje redno trenirajo, da so v formi, da se izobražujejo o samemu športu, pripraviti »playbook« za sezono, se udeleževati skupščin kluba in zveze, pripeljati tuje igralce… Na dan tekme pa poskrbeti, da zaigra najboljša možna postava (selekcijo opravim jaz) ter voditi in spodbujati fante na igrišču, sprejemati odločitve ter komunicirati s sodnikom.

Počneš torej ogromno stvari, gotovo pa boš vseeno imel čas spremljati prihajajoče svetovno prvenstvo, ki bo potekalo prav v Angliji. Kdo so tvoji osebni favoriti? Tebi »domači« Angleži? Ali lahko sploh kdo premaga neuničljive Novozelandce? Moji srčni izbranci so seveda Angleži, saj je od tam ogromno prijateljev, tam sem živel, tja se nameravam po končanem študiju tudi vrniti in se navsezadnje tudi sam počutim malo Angleža. Simpatiziram tudi z Avstralijo, spoštujem pa prav vse ekipe in si želim, da zmaga predvsem šport ter tista ekipa, ki si bo zmago najbolj zaslužila. Upam le, da to ne bo Nova Zelandija, ki ima v ragbiju zadnja štiri leta absolutni primat. Predvsem zato, da šport postane malce bolj nepredvidljiv. Menim, da med favoriti Novozelandcem tesno sledijo Avstralija, Južna Afrika ter Irska in Anglija. Zmagovalec bo definitivno nekdo izmed teh petih ekip.

Kako pa je kaj s Slovenijo? Z nekaterimi soigralci si že bil vpoklican v reprezentanco. Kaj to pravzaprav pomeni? Vsi vemo, kako te stvari potekajo pri nogometu ali v košarki… Po vrnitvi iz Anglije sem bil vpoklican v reprezentanco, kjer sem sodeloval na pripravah ter imel priložnost trenirati z najboljšimi slovenskimi igralci iz vseh vetrov; imamo kar 6 odličnih angleških igralcev, ki zaradi svojih korenin igrajo za Slovenijo, nekaj fantov je prišlo iz Nemčije, kjer sicer igrajo polprofesionalno, pa tudi iz Južne Afrike, Škotske, Francije… Med njimi tudi bivši kapetan Rugby kluba Maribor, Nejc Sitar, ki svojo športno pot nadaljuje v Nemčiji. Žal se mi v začetno postavo v tistem ciklusu ni uspelo uvrstiti zaradi izjemne konkurence na mojem položaju, kjer igrata dva odlična igralca ragbija, angleška brata Max ter Frankie Škofič. Je pa to za to uspelo klubskemu soigralcu in podkapetanu kluba, Maticu Martinjaku, tako, da je naš klub vseeno bil zastopan tudi na reprezentančnem nivoju. Po tistem reprezentančnemu ciklusu sem se žal poškodoval in tako bil odsoten kar nekaj časa. Upam, da se na sceno uspešno vrnem to jesen.

Kako pa je s profesionalizmom? V Sloveniji profesionalnih igralcev (še) ni. Bi – če bi imel to možnost – zamenjal študij prava in se podal v tujino? Kam bi šel, kateri je tvoj najljubši klub? Bi od ragbija lahko dobro živel? Ragbi je v Sloveniji amaterski šport in mislim, da bo tako še kar nekaj časa ostalo, čeprav se razvija in postaja tudi vedno bolj tržno zanimiv. Mislim oziroma upam, da bo šport dobil velik zagon po Olimpijskih igrah v Riu 2016, kjer bo prisoten kot olimpijska disciplina ter bo tako predstavljen najširši športni javnosti. Skrbi me dejstvo, da gre s klubskim športom v Sloveniji strmo navzdol, tudi pri uveljavljenih, »nacionalnih« športih kot so košarka, hokej, rokomet… Vzdušje v tej državi in še posebej v mestu Maribor ni naklonjeno razvoju športa. Razen nogometa. Toda mi grizemo, se borimo naprej. Imel sem možnost oditi igrati v Nemčijo, pa enostavno ni bil pravi trenutek, zaradi nedokončanih šolskih obveznosti, prav tako smo bili tudi s klubom sredi sezone in nisem hotel zapustiti svojih fantov na tak način. To je sicer bilo pred poškodbo, zdaj pa bomo videli, če bom takšno priložnost še kdaj dobil, po končanem študiju se je vsekakor ne bi branil. Če bi lahko od ragbija dobro živel? Če bi bil vrhunski profesionalec vsekakor, čeprav zaslužki niso primerljivimi s tistimi v nogometu. Glede najljubšega kluba ni dileme: Rugby klub Maribor (smeh)… Med najbolj znanimi klubi pa simpatiziram z londonskimi Saracensi, avstralskimi Waratahsi ter novozelandskimi Hurricanesi.

Če smo že pri profesionalizmu – te v Mariboru kdo prepozna kot igralca ragbija? Dejansko se dogaja, čeprav seveda to nima veze s profesionalizmom. Ime našega kluba se na podlagi trdega dela širi, vedno bolj smo prepoznavni, kar mi je seveda v veliko zadovoljstvo, se pa zavedam, da je na tem področju potrebno storiti še veliko več, vse dokler ne bo noben Slovenec več zamenjeval ragbija ter ameriškega nogometa.

Vprašanje o ameriškem nogometu bomo gotovo zastavili kateremu izmed bodočih intervjuvancev, a zdaj raje nazaj k tebi. Ko te tako pogledamo, se nam zdi, da si poškodbo res že do dobra pozdravil, ni pa te niti tako »malo skupaj«. S čim se prehranjuješ in kako ohranjaš športno postavo? Na treningu smo videli tudi nekaj »debeluščkov«, kako to, da lahko igrate skupaj? Zahvala temu gre predvsem mojemu načinu življenja, ki se osredotoča na šport ter zdravo prehrano. Tako je že od petnajstega leta starosti, ko sem se začel ukvarjati s fitnesom, kar je nato z leti preraslo v jekleno navado in postajalo vedno bolj sofisticirano. Od fitnesa sem pravzaprav odvisen. Kar srhljivo je, kako manjka telesu, že če ne grem dva dni zapored… Temu je seveda prilagojena tudi prehrana, ki je v glavnem sestavljena iz beljakovin in kompleksnih ogljikovih hidratov. Med daleč največkrat uporabljena živila bi uvrstil jajca, piščančje prsi, ribe, pusto skuto, sladek krompir, rjavi riž… Sladkarij praktično ne jem, enostavno mi ne teknejo, rad se posladkam edino s sladoledom ali sadjem. Žal pa velikokrat podležem hitri prehrani. Kopico težav mi je pri ohranjanju postave seveda povzročila poškodba, ki me je praktično za deset tednov prikovala na bergle, teči sem lahko začel komaj po štirih mesecih, pa še to bolj kilavo… Jedel pa sem enako, torej dosti. Trudim se zaužiti vsaj štiri ali pet obrokov na dan. Cilj igralca ragbija je, da je čim močnejši, hitrejši ter čim težji, kar ne sovpada ravno z lepotnim idealom slovenskih deklet, ki imajo raje bolj »fuzbalerske« postave. Glede debeluščkov na treningu je pa tako – bili bi presenečeni, kako agilni ter hitri so nekateri izmed njih! Je pa ragbi šport, v kateremu se najde prostor ter pozicija za vsakega posameznika, ne glede na telesno konstitucijo. Ta trenutek nam »debeluščki« celo primanjkujejo.

Če smo se malce »lotili« tvojih obilnejših soigralcev… Kdo je po tvojem mnenju (i) najpomembnejši člen ekipe (ii) največja »sitnoba« v ekipi in navsezadnje, če si ti drugi najbolje oblečen, kdo nosi to prestižno lovoriko? Najpomembnejši člen ekipe je po mojem mnenju Marko Mulec, ki predstavlja duh našega kluba. Po eni strani izjemno prijazen ter nežen »debelušček«, po drugi strani pa neizprosen na igrišču, poln (tudi umazanih) trikov, lastnik največjih kvadricepsov na Štajerskem, izumitelj zanimive metode ogrevanja ter na splošno nepogrešljiv člen kluba – njega ne moreš ne imeti rad. Glede sitnob mi hodita naprej predvsem dve imeni, Luka Mišič ter Denis Petrovič. Dobra igralca, športnika, toda na trenutke neznosna. Prvega muči življenje, drugega pa dajejo leta… Za potrpljenje še nista slišala. Mislim, da bi se soigralci strinjali z mojo izbiro. Glede mode pa je tako: Luka Mišič, samooklicani najbolje oblečeni igralec (sam se ima tudi za najboljšega, pa vsi vemo, da je daleč od tega), je dobil močno konkurenco v novincu Alenu Pavlecu, kar je na zadnjemu skupinskemu nočnemu izhodu pripeljalo do napetosti, saj Alen ni želel Luki zaupati, kje si je kupil pinki hlače. No, bojda niso bile pinki, toda meni so se zdele prav takšne. Barvni spekter moških je pač limitiran v primerjavi z ženskim.

Očitno ste fantje tesno povezana družba. Kako pa je z novimi igralci? Neimenovani vir nam je prav tako zaupal, da v ekipo vsake toliko časa pride kak »maneken«. Kako vključite nove igralce in kakšne lastnosti ti sploh morajo imeti? Ne bi jih imenoval ravno manekeni, saj manekenov surov šport kot je ragbi, pač ne privlači. Raje ostajajo pri nogometu ali odbojki. Pridejo pa tu in tam novinci, ki so bolj »mehke« narave in niso navajeni na kontakt in intenzivnost ragbija. Nekateri se navadijo, spet drugi pa ostanejo »barbike« za vedno in se njihova kariera dokaj hitro zaključi. Simptomi bolezni »barbike« so predvsem valjanje po tleh, dramatiziranje, pogostost poškodb sumljive narave, odsotnost na treningih kontakta… Po navadi je pri novincih tako, da se ti takoj zagrejejo in vzljubijo šport ter potem pri nas tudi ostanejo, ali pa jih ni več nikoli na spregled. Vedno pa smo medse sprejeli vse, ki so pokazali voljo in odnos, ne glede ali je šlo za športnega analfabeta ali pa atleta. Smo tesno povezana družba, skupina prijateljev, ki se veliko druži tudi izven ragbija, skupaj hodimo ven, organiziramo piknike, paintball turnirje… Velikokrat novinci ostanejo prav zaradi družbe in ne le zaradi samega športa. Pri novemu potencialnemu igralcu želim videti predvsem voljo do učenja ter dela. To ne pomeni samo prisotnost ter vestno treniranje na treningih, temveč tudi to, da sam vloži čas in trud v to, da se o športu izobrazi, da ga spremlja, da se spozna s svojo pozicijo ter da navsezadnje vloži nekaj tudi v to, da je v dobri formi. To seveda ne pomeni, da mora šport ali pravila poznati pred obiskom treninga, saj vse nove z vsem potrebnim opremimo mi, pomemben je le odnos do športa, soigralcev ter kluba. Veliko mi pomeni tudi karakter človeka, da je borec.

Zaključne misli… kaj bi rad dejal domačim ljubiteljem ragbija ali tistim, ki s športom še niso tako dobro seznanjeni? Domače ljubitelje ragbija bi spodbudil, da širijo ta čudoviti šport naprej in da naj sodelujejo na kakršnikoli način ter da se ne predajo, kljub temu, da se včasih zdi, da je ves trud zaman. Verjamem, da bo rugby v Sloveniji nekoč razvit in popularen šport ter da bo dobil prepoznavnost, ki si jo zasluži. Vsem ostalim, ki pa ragbija še ne poznate, pa toplo svetujem ogled tekem svetovnega prvenstva v ragbiju, ki se začne v sredini septembra. Vse tekme bodo prenašane na Sport Klubu. Tistim, ki jih zanima igranje pa, da naj ne oklevajo, ter da naj kontaktirajo svoj bližnji klub (v našem primeru Rugby klub Maribor, preko naše facebook strani, internetne strani, ali pa nekoga, ki rugby sam igra) ter da obiščejo nekaj treningov in se nato odločijo, ali bi to bilo za njih ali ne.

Luka Medved

Leave a Reply