Lahkotni pogovori s težkimi fanti: Jure Komočar “Komči”

V drugem – torej že jubilejnem – intervjuju v rubriki »Lahkotni pogovori s težkimi fanti« tokrat gostimo Jureta Komočarja »Komčija« (19) – sina Štajerca s papir(j)i, ljubiteljskega motociklista, kratilca nočnega miru in… Več o sebi nam bo zaupal sam!

Jure, pa pričnimo podobno kot prejšnji teden z Medvedom: si dijak Tretje gimnazije, igralec Rugby kluba Maribor in – kot nekako že zapisano – enfant terrible mariborske nočne scene. Kako bi dopolnil naš opis?

Tako je, trenutno končujem šolanje na Tretji gimnaziji v Mariboru. Priznati moram, da me naziv enfant terrible na treningih in klubskih srečanjih kar velikokrat doleti. Prihaja predvsem s strani starejših soigralcev, ki mi – predvidevam – močno zavidajo, da za vikend še kdaj zavijem v kak mariborski lokal in se tam pozabavam. Tako kot ste prej omenili, sem velik ljubitelj motociklizma (predvsem tistega »ritja po blatu«), kar sem podedoval po očetu, s katerim se za enkrat uspešno boriva proti maminemu nasprotovanju motorjem.

Motorji in rugby… No, besedno zvezo »enfant terrible« gotovo dobro poznaš. Ne le zato, ker te ta tudi najbolje opiše, temveč predvsem zato, ker si leto dni preživel v Franciji, tam spregovoril francosko in naredil svoje prve korake v ragbiju. Kje si bil, kaj si tam počel in kako si se sploh odločil za naš šport?

Res je, pred dvema letoma sem odšel na slabih deset mesecev trajajočo izmenjavo v Francijo. Živel sem pri družini v majhnem mestu Moulins v bližini francoskega rugby velikana ASM Clermont. Z ragbijem sem se v Franciji dokaj hitro zbližal, saj – v primerjavi s Slovenijo – ta šport tam spremlja velika večina populacije in tako sem ga dokaj hitro začel spremljati tudi sam. Na moj prvi rugby trening me je povabil tamkajšnji sošolec, ki je bil kapetan v lokalnem klubu. Šport sem takoj vzljubil, saj me je pritegnila predvsem bolj trda igra, o kateri pri nogometu ni ne duha ne sluha.

»Trda igra« – torej gre nekako za kar konvencionalne razloge za vključitev v ta šport. Sicer pa boš zaradi »izgubljenega« leta dvanajst mesecev kasneje zapustil srednjo šolo – kakšni so občutki, ko tvoji vrstniki (tudi soigralec Primož Fank) odhajajo v belo Ljubljano, ti pa ostajaš doma pišeš domačo nalogo in izpolnjuješ obvezne izbirne vsebine?

Na takšna vprašanja sem se že kar navadil, saj me spremljajo iz dneva v dan; kot na primer: »kaj pa zdaj, ko si eno leto zadaj?« Moj odgovor je več ali manj vedno enak, saj kljub temu, da res veliko mojih prijateljev odhaja na študij v Ljubljano, mislim, da se ne bomo družili nič manj kot smo se do sedaj, sicer pa prav tako menim, da mi z njimi kakšen dan manj ne bo prav nič škodil. Po končani srednji šoli pa tudi sam načrtujem študij v Ljubljani, kjer verjamem, da mi bodo že v naprej pripravili teren.

No, pa če se za hip vrnemo k Francozom. V klub vsako leto priroma kar nekaj študentskih igralcev iz te (samooklicane?) evropske rugby-velesile. Imaš z njimi kak poseben odnos? Gotovo se velikokrat srečate na nočnih bojiščih mariborskih lokalov…

S Francozi, ki so do zdaj zaigrali v našem klubu, smo se vedno dobro ujeli in se kdaj pa kdaj v francoščini pošalili na račun ostalih soigralcev, ki seveda niso imeli pojma o čem teče beseda. Sicer pa je res, da smo se z njimi velikokrat (morda malo prevečkrat) srečevali v mariborskih lokalih, vendar mislim, da se noben ne more kosati z našim lanskim francoskim soigralcem Gasparjem, ki je večino bivanja v Sloveniji preživel v KMŠ-ju.

No, kar se KMŠ-ja tiče (na tej točki pričakujemo vsaj nekaj denarja za vztrajno reklamo), torej nisi spoznal Joana, ki je za Maribor igral pred dvema sezonama. Jure, nazaj k tebi: če smo pri Medvedu občudovali njegov biceps, lahko zate rečemo, da si bolj vitke postave – gotovo povsem ne ustrezaš naslovu naše rubrike ter stereotipnemu rugby-zavaljenčku. Kakšna je tvoja vloga na igrišču? Katero pozicijo sploh igraš in kako si prišel do nje?

Hja, verjetno res najbolj ne ustrezam opisu tipičnega rugby igralca. Vprašanja na to temo so tudi najpogostejša, ko komu povem da treniram rugby. Ampak z malo razlage vsem dopovem, da tudi takšni kot sem jaz v ragbiju dobijo svoje mesto. Na igrišču sem v vlogi številke 9 – to je tako imenovana »spojka«. Moja naloga je predvsem ta, da podajam žogo iz »ruckov« in skrbim za tekočo igro vseh 80 minut tekme. V bistvu sploh ne vem, kako sem prišel do te pozicije. Najprej sem igral na krilu, z rednimi obiski na treningih in trdim delom pa sem svojo igro – predvidevam – izboljšal do te mere, da me je kapetan Medo postavil na bolj odgovorno pozicijo, kjer trenutno tudi igram.

Kljub rosnim letom torej zasedaš zelo pomemben igralni položaj. Kako pa tvoja leta vplivajo na odnos z drugimi člani ekipe? Si namreč med mlajšimi igralci, nahajaš se v poslednjih izdihljajih najstništva, v klubu pa je že kar nekaj pol-seniorjev (npr. Denis Karba). Kako se ujamete, najdete skupne točke tudi izven ragbija?

Res je, sem eden izmed mlajših članov našega kluba, vendar se z vsemi soigralci kljub temu zelo dobro razumemo. Včasih si me privoščijo, me provocirajo, ampak seveda vse ostane v mejah prijateljstva. Če pa sem slučajno sam kdaj malo prepogumen, mi klubske starešine na igrišču kar hitro pokažejo, da z njimi ni šale.

Lepo povedano, klubske starešine odobravajo tvoj odgovor. Kdo pa je po tvojem mnenju – Luka Medved je tukaj postregel z nekaj čudnimi odgovori – (i) motor (ne merimo na motor kot prevozno sredstvo) ekipe na igrišču, (ii) pri nasprotnem ali istem spolu najbolj zaželjen član kluba in (iii) najbolj negovan izmed fantov?

Glede motorja na igrišču bi zelo težko izpostavil določenega igralca, saj je rugby šport, kjer mora ekipa delovati kot celota in samo tako se lahko uspešno borimo proti nasprotniku. Mislim, da nam to uspeva tako na treningih kot tudi na tekmah in da držimo skupaj. Glede druge točke pa… verjetno bo kar nekaj soigralcev razočaranih, ampak žal moram tukaj izpostavi svojo malenkost (smeh). Hmmm, najbolj negovan fant? Mislim da si je v zadnjem letu z rednim negovanjem svoje frizure in malo manj bujne brade ta naziv prislužil naš kapetan Luka Medved. Pa upam, da ne bo prišlo do kakšnih zamer.

Jure, zamer gotovo ne bo, saj vsi vemo, da je Luka rad urejen. Baje pa drugemu odgovoru nasprotuje Luka Mišič. Če smo že pri zamerah, torej pri odnosu… V klubu si zdaj dobro leto. Kako je to obdobje vplivalo nate in kaj pričakuješ od te sezone?

Do sedaj sem se preizkusil že v kar nekaj športih, vendar moram priznat, da me še noben šport, h kateremu sem prišel, ni tako hitro pritegnil.. Res je, da me je moral Medo kar nekaj časa prepričevati, da sem prišel na svoj prvi trening, vendar sem že po prvi vadbi videl, da v igri z novimi soigralci uživam, z njimi pa smo se tudi takoj ujeli. V letošnji sezoni sem zelo optimističen, saj smo dobili nekaj novih članov, ki že v svojih prvih tekmah prikazujejo odlično igro. Tako si cilj upam postaviti blizu vrha lestvice.

No, pred Svetovnim prvenstvom moramo tudi tebe povprašati po tvojih favoritih. Koga bi ali koga misliš, da boš videl na vrhu?

Seveda si skrivoma želim, da bi v finalu gledal Francijo, saj od tam izvirajo moji športni začetki, vendar mislim, da je letošnji favorit Anglija.

 Kaj pa Slovenija, kakšne ambicije za naskok majice s slovenskim grbom? Glede na patrone, ki jim je to uspelo (Martinjak, Medved, Mišič…), se cilj gotovo ne zdi previsok.

Glede nastopa za slovensko reprezentanco si seveda želim, da bi kdaj lahko zastopal barve svoje države, ampak zaenkrat nimam prevelikih pričakovanj. Bolj se bom posvetil treningom in trdemu delu v svojem klubu, kjer se moram pokazati v čim boljši luči. Morda pa bo temu kdaj sledil tudi vpoklic v reprezentanco.

Zdaj pa pomembnejše vprašanje od reprezentance. Enostavno moramo vprašati – neimenovan vir iz slačilnice nam je zaupal, da je kar nekaj članov bilo očaranih s strani tvoje sestre. Kaj jim svetuješ glede tega podviga?

Vso srečo!

Jure, hvala – očitno bomo morali res vse storiti sami (razočarano, a s kančkom upanja). In še za konec: kako bi svoji generaciji, ki je zrasla v pretesnih hlačah, na predragih mobitelih in ročno zvitih cigaretah, približal rugby? Tudi ta se namreč igra v premajhnih hlačah.

Žal mi je, da se vedno manj najstnikov ukvarja s športom, vendar vseeno vsem priporočam, da nas pridejo pogledat na kak rugby trening in da na lastni koži občutijo, da je to super šport za ljudi vseh kategorij in ne le za orjake, ki jih prikazujejo po televiziji. Hvala.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Leave a Reply